Počasi se približujem koncu tega niza zapisov. Mislila sem, da jih bo veliko manj… pa so se me vsa ta dogajanja tako globoko dotaknila, da sem jih želela zapisati. Da ostanejo z mano. In da lahko vsaj delček podelim z vami, ki me spremljate na moji poti.
Tempelj Dendera je ostal zadnji na našem seznamu. Kot da bi si pustili češnjo na vrhu torte… za posladek.
Hathor nas je objela, še preden smo sploh stopili skozi glavni vhod. Cel čas potovanja sem si želela samo eno – da udeleženke zmorejo vstopiti in se povezati z najsvetejšim delom sebe, in z sveto energijo, ki še vedno vibrira skozi prostor in čas.
Večkrat sem slišala zgodbe, kako so nekatere v templjih doživele težke občutke, kot da jih je potegnilo v čase bolečine in nepravic. Zato je bila moja namera ves čas jasna – držati prostor v srcu. Skozi ljubezen. Skozi svetlobo.
Bilo nam je res lepo. Dendera je dom našega vodiča Walida Pop Adam in tempelj pozna do potankosti. Globine, ki so nas tukaj objele, so bile kot zaključek celotnega potovanja.
Boginjo Hathor čutim res globoko. Zame je večna mati, varuhinja in tiha opazovalka, ki svojemu otroku dovoli raziskovati, se veseliti in spoznavati božansko lepoto tega planeta.
Ko sem leto dni prej plavala z delfini v Satayi sem dobila klic, da pripeljem skupino k njej. Obljubila je, da nas spusti v svoje globine in držala je svojo obljubo.
Večno bom hvaležna za to izkušnjo. Za to skupino. Za to priložnost, ki mi je bila podarjena.
Ko smo zapuščali sveta tla, sem vedela, da se bom kmalu vrnila.
Nov datum se že postavlja.. jeseni. Egipt me kliče, znova in znova.
Da lahko služim, držim prostor in predajam to, kar mi je dano sprejeti je zame resničen blagoslov.
Več o skupini, ljudeh in hrani naslednjič… 
