Pozabila sem, kako magični so sončni vzhodi v Satayi. Doma se zagotovo ne bi zbudila tako zgodaj, a tukaj je pol šesta nekaj povsem običajnega za prebujanje. Spanja potrebuješ veliko manj kot doma – telo je spočito, polno energije, srce pa odprto in pripravljeno na vse, kar prihaja.
Zgodnji zajtrk, testiranje opreme in občutek rahle panike pri tistih, ki se prvič srečajo s plavutkami in masko. A počasi se vse umiri, vse se postavi na svoje mesto, tik preden se podamo proti jati delfinov.
Ko se z napihljivimi čolni približamo in skočim v vodo, sem jim že čisto blizu.
Tisti trenutek… ko se pogledamo iz oči v oči… solze kar same pritečejo.
Srce se odpre – kot da bi se vanj zlila svetloba celega neba.
Hvaležnost. Čista. Surova. Brez besed.
Sprejeli so nas v svojem ritmu – počasi, nežno, a hkrati mogočno. Dali so nam prostor, da se sprostimo. Meni se je na začetku zgodilo ravno nasprotno. Um je želel sodelovati, razumeti, nadzorovati… in telo se je zakrčilo pod težo pričakovanj. Kaos misli, hrepenenja, analize… a le za kratek čas.
Ko te energija objame… čas obstane. Misli se umaknejo.
Obkroži me cela jata. Z leve, z desne, pod mano, nad mano… povsod.
Na desetine delfinov. Plavajo umirjeno, sproščeno – kot da sem ena izmed njih.
Ne moti jih moja prisotnost. Čutim, da so me prepoznali.
Ne sodijo me. Ne sprašujejo, kdo sem.
Samo so. In jaz sem z njimi.
Kot da sem bila od nekdaj del njihove skupine.
Včeraj sem izvedela, da moj najdražji delfin – tisti najmočnejši, ki sem ga tako močno čutila lani – sploh ni bil opažen prejšnji teden. Zabolelo me je. On, vodja ene najmočnejših jat. Tisti, ki so mu dali ime Healer – Zdravilec. Bitje, ki me je lani spremljalo na globokem notranjem potovanju… Strah, da ga ne bom več videla, se je tiho prikradel vame.
A danes je prišel.
On in njegova jata. Čakali so nas.
Nekatere sem takoj prepoznala. Vsakega čutim drugače – njihova energija zdravi in mehča hkrati.
Ko sem z njimi, se moj um izklopi. Vstopim v drugo dimenzijo.
Kot da iz realnosti zdrsnem v svet onkraj besed, onkraj časa.
Z njimi lahko plavam hitro, lahkotno, brez napora.
Ne čutim utrujenosti. Ne bolečine.
Čeprav so eni najhitrejših, jim z lahkoto sledim.
Morda so mi zato še posebej pri srcu – ne iščejo množic. Radi so v svojem svetu. In po nekem čudežu so me sprejeli vanj.
Za to…
Za ta občutek pripadnosti…
Sem jim neizmerno hvaležna.
22.11.2025 potujem v Satayo kot soorganizatorka.
Delfini kličejo ljudi, ki svetu želijo dobro. Ki si želijo odpreti srce. Ki si želijo globoko čutiti.
Jaz ti lahko ponudim varen prostor, da razpreš svoja krila.
Ostalo…
Ostalo ti predajo Sataya in delfini.
Če te pokliče, mi piši, že zbiramo prijave. info@simonakozole.com