Danes je polna luna in praznik Bude. Že to samo po sebi napoveduje dan, ki nosi nekaj posebnega v sebi. Neverjetno je da se nahajam sredi Rdečega morja v Satayi!
Zopet se zbudim pred sončnim vzhodom. Sama stojim na zgornji palubi ladje in v tišini izrekam hvaležnost – za življenje, za obilje, za ljubezen… za to, da sem tukaj in zdaj.
Ni bilo vedno tako, moje mojstrenje je bilo zasidrano v bolečini in trpljenju, zato še bolj cenim da sem na tej točki ko izkušam skozi užitek.
Lepo mi je. Čutim, kako so se preizkušnje preteklosti že preobrazile v darove. Zdaj sem jim neizmerno hvaležna.
Prav one (rane) so me – na čuden, skrivnosten način – pripeljale do tega trenutka. Do te svobode, da lahko stojim sredi Rdečega morja, na čudoviti ladji, obdana s srčnimi ljudmi in odprta za vse, kar mi življenje želi pokazati.
Delfini… ti mogočni učitelji.
Če jim dovoliš, te z izjemno nežnostjo prebudijo.
Dotaknejo se te s subtilno, z natančno informacijo, ki pokaže tja, kjer je rana, ki si želi biti pozdravljena. Vsaka misel, vsak čustveni odziv… tukaj, v njihovem polju, postane priložnost za zdravljenje.
In zdravljenje tu je hipno. Lahkotno. Močno.
Danes so me naučili lekcijo o pričakovanjih.
»Moje jate« ni bilo. Kar sem si želela, je postalo nedosegljivo.
In ponovno sem bila postavljena pred izziv – spustiti pričakovanja.
Učim se tega že dolgo… A vedno, ko mislim, da sem obvladala lekcijo, pride nova situacija, ki me nežno, a odločno opomni:
Nič ni stalno.
Prisotnost in nenavezanost ustvarjata prostor za novo izkušnjo.
Tudi delfini imajo svojo dinamiko, svojo hierarhijo, svojo naravno inteligenco, ki sledi božanskemu redu.
Predaja.
To je tista beseda, ki najlepše opiše občutek.
Predati se.
Dovoliti, da sem vodena. Da zaupam, da se mi razkriva točno to, kar mi je namenjeno – ne tisto, kar si jaz predstavljam, ampak tisto, kar resnično potrebujem.
Spomnim se lanskega občutka zavrnitve, ko sem zaradi nespoštovanja njihovega osebnega prostora ostala sama, delfini so se v hipu odmaknili daleč stran.
Srce se mi je zlomilo, težko sem dihala… zdelo se je, kot da se mi je podrl cel svet.
A zdaj vem da je tudi to bilo zdravilno.
Napake niso kazen. So prostor, kjer rastem. In spoštujem kar je sveto.
Delfini me učijo, da ni potrebe po trpljenju ali smiljenju sebi.
Vedno znova pokažejo, da je mogoče začeti na novo.
Če le odpremo srce. Če si dovolimo samo biti…
Sataya…
Ta čarobni košček sveta, obdana z najlepšimi turkiznimi barvami, kot mali raj.
Kraj svobode, jasnosti in neprecenljive lepote.
In jaz sem tukaj. Prisotna. V srcu. Predana…
22.11.2025 potujem v Satayo kot soorganizatorka.
Delfini kličejo ljudi, ki svetu želijo dobro. Ki si želijo odpreti srce. Ki si želijo globoko čutiti.
Jaz ti lahko ponudim varen prostor, da razpreš svoja krila.
Ostalo…
Ostalo ti predajo Sataya in delfini.
Če te pokliče, mi piši, že zbiramo prijave. Z veseljem ti povem več.
info@simonakozole.com