Pogosto je prekrita z jezo ali agresijo. Sramotno in skrito ždi v globočinah naše biti. Pa vendar vsake toliko pokuka na površje. Največkrat v najmanj primernem času, na primer takrat, ko nam ljudje pokažejo, česa vse so zmožni, ko so uspešni in zadovoljni … Kot da nanje sveti neko drugo, svetlejše sonce. Česar si mi želimo, oni imajo. Zavist se skriva za različnimi obrazi. Skriva se za bolečino, ki jo občutimo kot hudo izgubo. Skriva se za razočaranjem in obupom. Skriva se za nervozo in nesprejemanjem. Bolj smo vešči, bolj jo uspemo skriti pred seboj in drugimi. Je umazano, grdo, obsojanja vredno čustvo. Opravičujemo ga na tisoč in sto načinov. Najhuje je, ko čutimo nekaj tako sramotnega do osebe, ki nam je blizu, do nekoga, ki ga srčno ljubimo.
Zavist je stigmatizirana in bi morala biti pod kontrolo. Kakšen človek bi do svojega bližnjega, ki ga spoštuje in ima rad, sploh lahko občutil tako grobo, hladno in sovražno čustvo? Koliko moči je potrebne, da si to priznaš? Da sprejmeš dejstvo, da tvoja hrepenenja živi nekdo drug? Kako težko se je zazreti globoko vase in sprejeti svojo temno senco? Jo obravnavati kot ločeno persono in poskušati ugotoviti, kakšno zgodbo govori? Čustva ne obstajajo zato, da se mojstrimo v prikrivanju in prekrivanju.
Vsako čustvo širi svojo lastno vibracijo, na nas je, da prepoznamo, kako jo je naš obrambni mehanizem prekril. Pri meni sta se ob tem pojavila pospešeno dihanje in nervoza, nestrinjanje. Občutek ogoljufanosti. Vse v meni je kričalo in iskalo zasilni izhod, iskalo izgovore za očrnitev osebe, ki mi je še pred nekaj trenutki bila pri srcu.
Dolgo časa sem potrebovala, da sem razbrala znake, ki so nakazovali, da je nekaj v meni v disharmoniji. Tudi ko sem čez čas spoznala, da gre za zavist, nisem ne vedela ne znala spremeniti situacije. Najlažja pot je bila, da se odmaknem, ne pridem več v kontakt z osebo, ki mi je zadala trpljenje. Pravzaprav je trpljenje že bilo v meni, sprožilec (oseba, do katere sem čutila zavist), ki je osvetlil mojega spečega demona, je seveda bil tarča jeze in nestrinjanja. Ko sem si končno priznala in odkrito spregovorila tudi z drugimi, sem začutila na sebi poglede nestrinjanja. Kar mi je zopet potrdilo, da je zavist grdo, nizkotno čustvo. Sedaj razumem, da je bil odziv okolice le stiska ljudi, ki se ne želijo čutiti ranljive ali so sami ujeti v čustveno stisko.
Pot zdravljenja vodi navznoter. Ko sprejmeš odgovornost za svoje življenje, iščeš vzroke tam, kjer dejansko so, se odmakneš od sprožilca in raje vso energijo obrneš navznoter – vase.
Dovoli si čutiti nelagodje, spoznanje, da nisi zadosti, praznino.
V teh občutkih si dovoli sprejeti, da je en del tebe ranjen. Spoznaj, da tuja zmaga ni tvoj poraz, da ne obstaja krajša pot in ni bližnjice. Da se en del tebe obnaša kot razvajen otrok in pričakuje, da je vse njegovo.
In začuti, od kod so prišli vzroki, kolektivni vzorci, kako vstopa v podzavest iz reklamnih panojev, napada iz TV-zaslonov, kako se je preneslo od staršev nate… vedno več, vedno bolj, nikoli zadosti …Vsako čustvo nosi sporočilo. Vsako je plemenito in posebno. Zavist pripoveduje zgodbo o dajanju in deljenju, pripoveduje o časih, ko smo živeli v slogi, pripoveduje o ranjenem otroku, ki ni prejel zadosti varnosti in ljubezni, in tudi opozarja, da če si človek ne prisluhne, lahko pripelje do bolezni, propada partnerstva, sovraštva … Opozarja nas, naj se poglobimo vase, da del nas potrebuje zdravljenje in negovanje. Vsi darovi so že v nas, le pogumno je treba pogledati navznoter.
Če začutiš da potrebuješ vodstvo, priporočam da si najdeš pomoč, jaz sem ti na voljo z Angelskim svetovanjem. S podrobnim vpogledom v katerokoli situacijo v življenju pridobiš odgovore, ki si jih želiš. Dobiš razumevanje, zakaj se določene stvari v življenju dogajajo, kaj te učijo in kaj lahko storiš glede njih. Angelsko vodstvo razloži tudi karmične odnose in pomaga razrešiti morebitne zaplete v njih.